V nekem intervjuju v sklopu Berlinala (leta 2010) je Ruben Östlund dejal, da bi raje kot celovečerce snemal kratke filme, če bi ti prinesli toliko pozornosti kakor celovečerni. Kmalu za izrečenim Berlin zapusti z zlatim medvedom, ki mu ga je prinesel kratkometražni Incident pred banko. Poznamo ga predvsem po nedavnih odmevnih celovečercih – v Cannesu z veliko nagrado žirije v sklopu Posebnega pogleda nagrajeno mojstrsko Višjo silo (Force Majeure, 2014) in z zlato palmo ovenčanim elitističnim (v osnovi sicer s humanistično intenco) Kvadratom (The Square, 2017) – a že za prvega, Kitarskega mongoloida (Gitarrmongot, 2004), je leta 2005 prejel nagrado FIPRESCI v Moskvi, mednarodno priznanje pa mu je prinesel drugi celovečerec Nenamerno (De ofrivilliga, 2008). Za svoj tretji celovečerec, Igro (Play, 2011), je prejel nagrado coup de coeur v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev in najvišje skandinavsko priznanje, nagrado Nordijskega sveta. 

Iz njegovih najzgodnejših, specifičnemu občinstvu namenjenih, amaterskih športno-dokumentarnih kratkih filmov Prosti radikali 1 in 2 (Free Radicals, 1997–1998), ki jih je v prvi vrsti kot strasten smučar posnel, še preden se je pričel zares zanimati za film in vstopil v filmsko šolo, izhajata afiniteta do dolgih kadrov in pričakovanje do igralcev, da pred kamero uprizorijo, ustvarijo nekaj izrednega (ne le »pokrijejo« scenarij). Od decembra do aprila je tako Östlund na najstrmejših pobočjih v Evropi in ZDA v dolgih kadrih, ki ustvarjajo vtis odsotnosti režijske in montažne intervencije, beležil spektakularne trenutke adrenalina lačnih turnih smukačev (po avtorjevih besedah sijajen nastop v primeru Prostih radikalov pomeni dolgo, dinamično, z raznimi vragolijami in vratolomnimi skoki nasičeno vožnjo smuka; z rezi bi le prikril napake). Prav smučarski filmi iz devetdesetih so mu odprli vrta na študij filmske režije na univerzi v Göteborgu, kjer danes tudi predava. 

Pri ustvarjanju stremi k etičnemu imperativu odgovornosti. V svojih delih, ostrih, a tudi komičnih, predvsem pa natančnih antropoloških študijah sodobnega zahodnega življenja, ki tematizirajo strah pred drugačnim, konformizem v družbi in skupinah, nasilje, prepad med družbenimi razredi itd. ne želi le preigravati določenih vzorcev, pač pa teži k izvirnosti, pri čemer izhaja iz lastnih izkušenj. Pri izbiri likov sledi kriterijema: 1) kakšna bi bila najbolj zanimiva zasnova lika, če imamo v mislih to, kar želimo v filmu osvetliti in 2) kakšne lastnosti bi morali pripisati liku glede na okolje, iz katerega izhaja. To svojo »šahovsko igro« uravnoteži s čustvenim. Zdi se, da njegovi junaki ostajajo na površini, njihove poteze se skicirajo v prečudnih, a vsakdanjih, nerodnih situacijah z realističnimi dialogi in skozi pomenljivo perspektivo kamere. Čeprav z nekaterimi temami postavlja pod vprašaj podobo navidezno idealnih skandinavskih družb in mu mnogi pripisujejo lokalnost ter švedski humor, sam pravi, da ga bolj kakor švedska družba zanimajo različni profili. 

Temeljni gradnik njegovih filmov je občutenje sramu, ki se porodi v določenih situacijah. Naj se ostali ukvarjajo z ljubeznijo in Prizor iz življenja št. 6882 temeljita na veristični dokumentaristični metodi in behaviorističnem pristopu: opazovanje človeškega vedenja in skupin ljudi – kako skupina, ki ji pripadamo, vpliva na naše vedenje in kakšne posledice prinese konformistično vedenje, s čimer Prizor postane predštudija njegovega drugega celovečerca Nenamerno. Pri ustvarjanju izhaja iz skrbno premišljenih situacij in odzivov likov nanje, kar večkrat proizvede mračnejši humorni učinek (»Uporaba lastnih izkušenj je najboljši način za ustvarjanje. Ni ti treba biti vedno junak ali tisti, ki dela prav, dovoli si, da se norčuješ iz samega sebe in iz tega, kako neumno na nekaj reagiraš.«). V domišljenem kratkem filmu Incident pred banko na primer rekonstruira dogodek, v katerem se je zelo slabo znašel. S producentom Erikom Hammerdorffom sta bila 26. junija 2006 namenjena na Švedski filmski inštitut, ko je Hammerdorff na motorju opazil človeka s smučarskima maskama. Tako sta postala priči ropa banke in ni se jima zdelo potrebno klicati policije, češ, »uslužbenci imajo skrivni gumb, na katerega lahko kadarkoli pritisnejo.« Nenavaden rop je bil vse kaj drugega kakor stereotipna, učinkovita akcija, ki smo jo ničkolikokrat videli v hollywoodskih filmih. Ker se mu zdi, da se filmska umetnost vse preveč ponavlja, sam vselej izumlja nove, drugačne načine. Pri ropu se zdi, da se kamera giblje, čeprav je igrano dogajanje zabeležila statična kamera, gibanje, kakor tudi približevanje dokaj nerodnih akterjev poleg roparjev, ki sprva vstopita celo skozi napačen vhod, pa je ustvaril v montaži. Za natančno in blazno duhovito rekonstrukcijo spodletelega ropa je Östlund vpregel kar 90 gledališčnikov.

Maja Krajnc 

Novica