Pisati o filmih Eme Kugler je težko; ker je vsakršen poskus interpretacije vnaprej neizbežno zapisan propadu (zgodba v klasičnem smislu avtorice sploh ne zanima), opis njenih filmov pa v dobrem primeru uspešna ekfraza, v slabem pa suhoparna transkripcija gibanja na platnu v besede, se njenega dela nikakor ne smemo lotiti s konvencionalnega stališča naracije ali žanrske klasifikacije. Kot pravi sama, je to »predalčkanje«, ki služi le temu, da se film proda.
Zanimivo analizo lahko morda ponudi razmišljanje o povsem temeljnih zakonitostih filmske podobe v delu Eme Kugler, zakonitostih, ki so v zgoraj omenjenih konvencionalnejših analizah (kadar se te nanašajo na prav tako konvencionalne filme) pogosto sprejete za samoumevne: to je ustvarjanje filmskega prostora prek kadrov, sopostavljenih z rezi. Klasična koncepcija filmskega posnetka (s katero podzavestno gledamo veliko večino narativnih filmov) gre nekako takole: prostor in čas znotraj posnetka sta kontinuirana in realistična. Prostorsko-časovno kontinuiteto pa nevarno ogrozi vsak rez, ki lahko – če ne upošteva strogih pravil za ohranjanje kontinuitete (prepoved skoka čez os, ujemanje pogledov filmskih likov itd.) – ustvari občutek, da smo se z enim samim rezom premaknili v povsem nov (nepovezan) prostor in čas.
Glede na to, da so pravila za kontinuiteto ključnega pomena pri na videz nemotenem odvijanju naracije, ki želi skonstruiranost svojega filmskega prostora zakriti, se ne zdi presenetljivo, da sta kontinuiteta in realizem prostora in časa v filmih Eme Kugler precej drugačna od opisanega. Prostor v njenih filmih ni več dobeseden kot v konvencionalnem filmu (sprehod nekega lika od ene točke do druge ni le sprehod od ene točke do druge), ampak metaforičen, asociativen in simboličen – kar takoj spomni na prostor v gledališču, kjer lahko igralci na nekaj metrih odra prehodijo dolge poti v času, poti v mislih, poti med različnimi svetovi … Če je npr. hoja v konvencionalnem filmu potemtakem dobesedna, je vsako gibanje na odru metaforično, koreografirano in simbolično. Prav to je glavna značilnost filmskega prostora in gibanja pri Emi Kugler – za metaforične in asociativne preskoke v času in prostoru filma ne potrebuje rezov, zdi se, da z atmosfero ter gibanjem likov in kamere v vsakem kadru mnogokrat razbije kontinuiteto podobe in jo znova poveže v neko novo konfiguracijo. Zaradi tega hodijo njeni liki že znotraj posameznega kadra po različnih časovnih obdobjih, po različnih arhetipskih pomenih, po zvokih …
Ustvarjanje gledališkega prostora v filmu odpre še eno vprašanje: kakšen je v gledališkem prostoru, kadar se ta pojavi na filmu, status telesa? Prav gledališče je, tudi v svoji najbolj radikalno avantgardni obliki, metaforičnosti in simbolnosti odrskega prostora navkljub, vedno neizbežno zadelo ob dobesednost telesa; dobesedno telo je bilo od nekdaj zadnja neizbrisljiva meja, poslednja postavka, do katere je lahko gledališče prišlo. Prav to mejo, ki jo neizbežno predstavlja dejstvo, da je telo sestavljano iz mesa in krvi ter se ga ne da po potrebah za metaforičen pomen upogibati in zvijati po želji, sta pogosto preiskovala body art in konceptualna umetnost na splošno, od zaletavanja teles Marine Abramović in Ulaya pa do plazenja po črepinjah Chrisa Burdna. A digitalizacija filma daje filmski podobi nov pomen in potencial; telo, ki je v gledališču in performansu še vedno neizbežno dobesedno, je lahko z digitalnimi manipulacijami v filmu metaforično in simbolno; sobivanje metaforičnega (gledališkega) prostora s simbolnim (filmskim in manipulabilnim) telesom pa je eno najbolj zanimivih sozvočij, kar jih najdemo v delu Eme Kugler.
V filmih Eme Kugler se telo pojavlja vedno znova, nikoli kot dobesedno in izkustveno telo, ampak vedno kot arhetip in metafora. Najbolj zanimiv primer metaforičnosti telesa najdemo na začetku filma Postaja 25 (1997) – ki bo tudi prikazan v tokratnem Instant kultu – kjer lik ženske pri maternici razpre svojo obleko, z digitalno manipulacijo podobe pa se pokaže notranjost maternice. A notranjost telesa, v katerega pogledamo, ni krvava, navlažena ali pulzirajoča, temveč je tkaninasta – namesto iz mesa in tkiva je maternica sešita iz rdečega blaga. Telo, ki je v avantgardnem gledališču in performansu obenem začetna točka in zadnja postavka prav zato, ker je njegovo dobesednost nemogoče preseči, je v filmih Eme Kugler ključno drugačno; telesa v njenih filmih so sešita, stkana in izvezena. Kot lahko vidimo v filmu Menhir (1999), dostopnem na portalu DIVA, ni telo osnovna lastnost človeka, iz katere izhaja vse ostalo, ampak je resnično telo obleka, kostum, ki si ga je šele treba obleči. Obleka (pogosto iz krvi in tkiva), ki jo v svojih filmih Ema Kugler z likov neprestano slači, da bi iz njihovih teles naredila novo – po njenih željah in predstavah upognjeno – telo.
Oskar Ban Brejc