Pogled na letošnji tekmovalni program FeKK SLO priča o tem, da skozi slovensko kratkofilmsko sodobnost vzporedno tečeta dve liniji.

Ena je linija institucionalno podprtih filmov (SFC, RTV, filmske akademije …), povečini igranih dram avtoric in avtorjev mlajše generacije, ki so v zadnjem letu želi tudi odmevne mednarodne festivalske uspehe (Potop v tekmovalnem programu festivala v Clermont-Ferrandu, Nihče ni rekel, da te moram imeti rad in The Right One sta bila predstavljena na festivalu v Cannesu, Igra v San Sebastianu …). Te filme po vrsti zaznamuje poudarek na pripovedi in raziskovanju intimnih zgodb ter na vpogledih v čustvena stanja protagonistov. In če je ukvarjanje s posameznikom tisto, kar te filme povezuje, je ravno raznolikost dovršenih režijskih vizij tisto, kar jih med seboj osvežujoče razlikuje. Letošnja bera profesionalno sproduciranih kratkometražcev tako dokazuje da so kratki slovenski filmi v stiku s standardi v mednarodni filmski sferi in da tovrstne lovorike postajajo prej normativi kot izjeme.

Pod institucionalno linijo pa teče vse bolj silovit podtalni tok presenetljivih in vznemirljivih neodvisnih prebojev in eksperimentalnih izrazov, ki v zadnjih letih stopajo v ospredje in predstavljajo hitro razvijajočo se prakso v slovenski filmski krajini. Čeprav ima eksperimentalni film tudi pri nas žlahtno tradicijo, je zaznati porast v afinititeti, ki jo do te – še do nedavnega pri nas precej obrobne – zvrsti goji garda avtoric in avtorjev mlajše generacije. Zdi se, da ti filmi nastajajo tako rekoč iz iskrene nuje po ustvarjanju in ne glede na produkcijske pogoje. Med tovrstnimi avtorji tako zaznamo veterane eksperimentalnega filma in videa, kakor tudi take, ki sicer pogosto ustvarjajo tudi znotraj polja igranega filma. Pri FeKK-u smo že lani z veseljem beležili navdih in tendenco do eksperimentiranja, saj verjamemo v to, da prav tovrstni filmi preizkušajo meje konvencij, s tem pa širijo razumevanje ohlapnosti okvirov filmskih žanrov in definicij zvrsti ter nenazadnje samega filma kot umetniške forme.

Na šesto edicijo FeKK-a je bilo prijavljenih skoraj 140 kratkih filmov slovenskih avtorjev ali produkcij, kar je samo po sebi presenetljivo in navdihujoče, vsaj glede na finančno podhranjeno (kratko)filmsko krajino. Sprejetih jih je bilo 27 in prav vsi kažejo tako avtorsko vizijo kot zmožnost to vizijo tudi izpeljati.

Prav količina dovršenih filmskih del pa je poskrbela tudi za posebnost letošnjega FeKK SLO, ki ga cepimo na spremljevalno sekcijo FeKK SLO: Drugi val. Filmi, ki so se znašli v Drugem valu, bi se morda v preteklih edicijah festivala zaradi svoje takšne ali drugačne posebnosti uvrstili v tekmovalni program, v katerem pa je – v skladu z rastočim zanimanjem avtorjev za prijavo svojih filmov na FeKK – letos enostavno zmanjkalo prostora. Gre za filme, ki so dovolj posebni, da bi jih bilo vsekakor škoda spregledati, in za avtorska imena, ki si zaslužijo omembo; kljub občasnim nihanjem v nekaterih filmskih segmentih izražajo drznost, intenziteto, težnjo po eksperimentu in radikalizaciji lastnih nastavkov, ki si jih v filmih vsekakor želimo.

Če je bil lanski FeKK SLO zaznamovan z eksperimentalnimi filmi, letos narativni igrani film vrača udarec. A v končni fazi je bistvena predvsem sopostavitev institucionalnega in neodvisnega, eksperimentale in narative, reprezentacijskih in antireprezentacijskih teženj. Letošnji FeKK SLO se nahaja prav v razpoki tega kreativnega antagonizma.

Matevž Jerman, Robert Kuret

Novica