Medtem ko so na Zemlji zadeve lahko družinsko-dramatične, zgodovinsko-epske in romantično- komične, so v vesolju le znanstvenofantastične. Nenehno nas obdaja, a se ga večino časa ne zavedamo, v njegovem obličju ni ničesar tradicionalnega. Ko se na filmskem platnu prikaže še eno črno platno in začnejo iz njegove globine bežati svetleče pike, vstopamo v svet alternativnega.
Čeprav v filmski umetnosti človeška invazija v vesolje pogosto upravičuje kolonialno, vesolje človeka vseeno ne neha navdihovati. Zakaj bi ga? Med zvezdami je dovolj prostora in časa, ki nudita prostrano pokrajino možnosti za raznovrstno pripovedovanje zgodb. Kljub neznanskim razsežnostim pa filmska podoba vsemirja od osemdesetih let prejšnjega stoletja ostaja minimalno spremenjena in prilagojena tradicionalnemu moškemu pogledu. Blood Machines (2019), srednjemetražni znanstvenofantastični spektakel, ki sta ga pod imenom Seth Ickerman režirala Raphaël Hernandez in Savitri Joly-Gonfard, je hommage ravno temu konsenzualnemu vsemirskemu imaginariju.
Ko se vesoljska ladja samozave, iz kovinskih okov izstopi v obliki golega ženskega telesa. Nadzorovalni in sadistični medzvezdni popotnik pa se osupel nad čudežnim dogodkom poda na lov za novo kozmično entiteto, ki jo branijo druge ženske. Potencialno problematična dihotomija med žensko empatičnostjo in moško ljubeznijo do orožja in zasledovanja gledalca na petkov večer ne zanima. Kot ga ne zanima nič vsebinskega, saj Blood Machines pomenijo vizualni presežek trenutnih žanrskih standardov. Posebni učinki so tako bleščeči, da gledalec zlahka pozabi na pripoved, ki se skriva med retrofuturističnimi podobami Hajima Sorayame. Četudi v vesolju ni zraka, in tako ne kanala po katerem bi potoval zvok, tokratna medzvezdno avanturo spremljajo francoska elektronska glasba in erotizirana ženska telesa z Justice križi na genitalijah.
Vesolje na svoje prizorišče ne vabi le elektronske glasbe, ampak tudi umetno inteligenco, saj imata združena zgledne možnosti junaku dodobra zagreniti življenje. Kot v distopiji pomeni vesolje konec planeta Zemlje, tako predstavlja umetna inteligenca konec človeške zavesti. Skupaj sta čudovito strašna in tolažilna obenem, saj poleg konca vseh dobrih stvari pomenita tudi konec vseh slabih.
Nika Jurman