Nekega večera, globoko v temnem in mrzlem januarju 2020, se je ekipa festivala FeKK robato šalila v kavarni Slovenske kinoteke, na bržkone prvem sestanku leta. Eden od številnih sklepov tistega druženja je bila tudi nepremišljena domislica o tematskem izhodišču letošnje edicije. »Katastrofekk naj bo!« smo se zakleli in se nad idejo objestno naslajali še v rano jutro. »Na podobi naj bo apokaliptični filmski cunami po navdihu Hokusaieve znamenite slike Veliki val pred obalo Kanagave!« smo rekli in tudi to je bilo dobro. Ko smo nato sladko zaspali z zmagoslavnim nasmeškom na ustih, se nam še sanjalo ni, kaj bo ta srednje posrečena besedna igra v prihodnjih mesecih prinesla mestu in svetu.
Bržkone ni posebne potrebe, da bi preveč besedičili o tem, zakaj se zdi, da je beseda meso postala. V mesecih, ki so sledili, je »KatastroFeKK« postal samoizpolnjujoča se prerokba, svet je gladko zdrsnil v eno od svojih najbolj negotovih obdobij, Slovenija v tovrstnih mračnjaških in absurdnih eskalacijah ni prav nič zaostajala, o prihodnosti pa si danes ne drzne razmišljati nihče več. Kar samo po sebi ni nič nenavadnega, če si pri nas organizator filmskega festivala. Skratka, medtem ko smo zrli v celostno podobo z zlajnanim sloganom »The End Is Near« in odprli poziv za prijave, smo se na nek način v situaciji počutili precej domače.
Zdi se, kakor da vse silnice nakazujejo, da se bliža konec sveta, kot ga poznamo. Konec je blizu tudi čakanju na novo festivalsko edicijo. Tu je še zavedanje, da je pri kratkih filmih konec zmeraj blizu. Dobra uteha pa je lahko tudi samo razmišljanje o koncu, saj ta neizbežno implicira nov začetek, a kaj ko globalna podnebna, epidemiološka, gospodarska in politična kriza dosegajo neslutene razsežnosti in v svojih ambicijah šele pridobivajo na pospešku. V luči konca velja omeniti še to, da se z letošnjo edicijo zaključuje tudi prvo zagotovljeno triletno financiranje FeKK-a s strani Slovenskega filmskega centra in pogled v nevihtne oblake nad nami poraja vprašanja o tem, če se bliskanje šele pričenja.
Vse to premlevanje o koncu je med drugim izvrglo tudi novost, posebej kurirano rubriko sodobnih kratkometražnih eksperimentalnih klasik svetovno priznanih avtorjev z naslovom Konec je blizu: Kontemplirajmo, ki lepo povzame nekaj bistvenih reči. Seveda pa je teža letošnje teme zaznamovala tudi druge programe. Z evolucijo katastrofe se prav tako ukvarja tematski program Evolucija katastrofe, ki smo ga sestavili v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom in prinaša polnopravno projekcijo iz filmskega traku (ki mu brez državno sistematizirane digitalizacije in restavracije že tako ali tako preti preuranjeni konec). Z malimi intimnimi katastrofami se z duhovito slastjo ukvarja tudi velikan sodobnega arthouse filma Ruben Östlund, čigar kratkim filmom namenjamo letošnji Hommage. V podobnem duhu bosta omenjene teme ošvrknila tudi programa Vzhodno od raja, ki prinaša bisere (daljno)vzhodnih produkcij in program Square Eyes, ki bo ponudil jagodni izbor s seznama naslovov te istoimenske distribucije, ki ponuja najbolj markantne kratkometražne naslove, predstavljene na filmskih festivalih svetovnega kova.
Slutnja konca ali vsaj sila negotove prihodnosti je nekaj, s čimer se lahko te dni poistoveti marsikateri slovenski filmski ustvarjalec ali ustvarjalka. Financiranje je ohromelo, ministrstvo pa je v tem trenutku zavito v molk. Tudi zato se letos znotraj sekcije Instant Kult poklanjamo Emi Kugler, eni izmed najbolj markantnih slovenskih režiserk, ki se ravno v teh dneh sooča z deložacijo iz prostora Slovenskih železnic, kjer je v skoraj apokaliptičnih pogojih ustvarjala celo desetletje. Njen mitski svet, trip po nezavednem in veriženje filma so že od ’90 sami po sebi uporno dejanje, ki v pogojih nemogočega razpira razpoko mogočega.
V daljno prihodnost globokega, temnega in postapokaliptičnega vesolja se zazira turboneonski ZF Blood Machines, ki ga predstavljamo v sodelovanju s festivalom Kurja Polt, obenem pa festivalska sodelovanja nadgrajujemo tudi z obiskom in programi festivala Lago iz sosednje Benečije ter s povezovanjem s poljskim festivalom Short Waves znotraj ProFeKK-a, festivalskega programa za filmske profesionalce.
Skratka, FeKK je spet tu, na žalost v nekoliko okrnjeni in časom prilagojeni ediciji. Na program smo vnovič ponosni, za naslednje leto pa že po tihem (in upajoč, da ne utopično) razmišljamo o nastavkih za novo triletno kolobarjenje ter o pozitivno naravnanem sloganu, če se mora že vsaka izrečena nebuloza uresničiti (dasiravno se sizifekk že nadležno svaljka po glavah).
Matevž Jerman, Peter Cerovšek